Doktorji znanosti – strokovnjaki ali študirani »debili«?

Trend na slovenskem trgu dela je, da delodajalci raje zaposlijo diplomante z višjo ali visokošolsko izobrazbo ter s konkretnimi delovnimi izkušnjami kot pa mlade diplomante z magisterijem ali doktoratom, vendar brez izkušenj.

Doktorski ali magistrski nazivi naj bi bili povezani s širino znanja, inteligentnostjo, razgledanostjo – ne nazadnje tudi z družbenim statusom. Pa vendar je pomembnost titul in nazivov dandanes potrebno obravnavati z več zornih kotov. Pogosto zasledimo navedbe akademskih nazivov celo v osmrtnicah, kar nam nekaj pove o zaznavanju in vrednotenju takšnih nazivov. Poklicem, kot so npr. doktor medicine, pravnik, profesor, je že v preteklosti pripadal visok družbeni status. Vemo, da ima nek članek v strokovni reviji večjo težo, če pa ga podpiše doktor znanosti kot nekdo brez titule. Državna in lokalna administracija imata pogosto drugačen odnos do nosilcev titul kot do ljudi brez njih. Pri nastopih na televiziji v splošnem veljajo doktorji znanosti za večjo referenco kot tisti brez akademskega naziva. Povsem drugače pa je pri zaposlovanju takšnih kadrov.

Doktorat znanosti in dodana vrednost

Za delodajalce je zmožnost prenosa uporabe znanj v prakso pomembnejša od znanja samega. Ni jim več toliko pomembno, kaj in koliko kdo zna, pač pa kako hitro in v kolikšni meri je to svoje znanje zmožen operacionalizirati. Procesi in vsebine so danes, v pogojih tržnega gospodarstva, povsem podrejeni učinku oz. dodani vrednosti proizvodov in storitev. V preteklosti se je status nekega podjetja meril tudi po tem, koliko magistrov in doktorjev znanosti imajo zaposlenih. Danes to velja le za podjetja, ki so intenzivno razvojno orientirana (farmacija, nanotehnlogija, kibernetika...).

Veliko izobraženih je brezposlenih

V prvi polovici devetdesetih let je obdobje prestrukturiranja slovenskega gospodarstva povzročilo velik porast števila brezposlenih, ki se je kmalu odrazil tudi v opaznem porastu vpisa na fakultete, s čimer so mladi za nekaj let odložili vstop na trg dela. Posledica trenda povečanja števila diplomantov se odraža tudi v strukturi iskalcev zaposlitve. V zadnjih desetih letih se je delež brezposelnih diplomantov ves čas povečeval.

Prekvalifikacija prej ovira kot prednost

Za delodajalca je zaposlitev doktorja znanosti bistveno dražja kot pa zaposlitev visokošolca z diplomo.

Če ni povsem prepičan, da bo akademska titula bistveno pripomogla k njegovi poslovni uspešnosti, se bo za takšno izbiro le redko odločil.

Radovan Kragelj iz podjetja Kragelj & Kragelj, ki se že petnajst let ukvarja z upravljanjem kadrovskih potencialov, je iz izkušenj povsem prepričano zagotovil, da bi 60 odstotkov delovnih mest, za katera se danes zahteva visokošolska izobrazba, povsem suvereno opravljali srednješolci. In to neodvisno od branže.

Delovnih mest, ki bi dejansko zahtevala doktorsko stopnjo, je po besedah Kraglja manj kot 1 odstotek. »Govorimo seveda o dejanskih zahtevah delovnih mest, ne o zahtevah, ki so pavšalno navedene v raznih opisih delovnih mest in sistemizacijah.

V podjetju Kragelj & Kragelj smo do sedaj, v postopku ocenjevanja kadrov za zaposlitev, obravnavali približno 15.000 kandidatov. S strani naših naročnikov je bila samo v treh primerih izražena eksplicitna potreba po doktoratu znanosti in v dvanajstih primerih po magistru. V postopek se je seveda prijavilo kar precej (največ mladih) doktorjev znanosti in še veliko magistrov. Žal smo, v skladu s specifičnimi zahtevami delodajalcev, lahko za zaposlitev priporočili enega doktorja znanosti in 5 magistrov,« iz izkušenj pojasnjuje Radovan Kragelj.

Veliko kandidatov je pripravljeno sprejeti zaposlitev pod svojimi sposobnostmi

»Zelo veliko (predvsem mladih) doktorjev in magistrov se javi tudi na objave, v katerih delodajalec zahteva zgolj višješolsko ali celo samo srednješolsko izobrazbo,« pripoveduje Radovan Kragelj. Nadalje se v podjetju za upravljanje kadrovskih virov strinjajo, da je uspešnost takega sodelovanja zelo vprašljiva, saj je potrebno razčistiti temeljno vprašanje: Ali je nekdo končal magistrski študij zato, ker bi želel opravljati delo zavarovalniškega agenta ali terenskega komercialista? »Večina kandidatov je zaradi eksistenčnih pogojev pripravljena sprejeti marsikatero zaposlitev. Seveda pa je vprašljivo, kako dolgoročna bo njihova motivacija in zadovoljstvo na takšnem delovnem mestu. Naše izkušnje kažejo, da se takšno sodelovanje na daljši rok praviloma ne obnese. In tega se delodajalci vse bolj zavedajo,« je še dodal Radovan Kragelj.

Sama titula ne povečuje možnosti za zaposlitev

»Prej obratno. Še posebej zato, ker fakultete (razen redkih izjem) ne usposabljajo diplomantov v skladu z resničnimi potrebami gospodarstva in poslovnega sveta. Samo teorij, hipotez, metaanaliz in konceptov pa 99 odstotkov delodajalcev ni pripravljenih kupiti. Ne zanima jih visoka znanost, pač pa dobiček, zmanjšanje stroškov, racionalizacija proizvodnje, povečanje tržnega deleža. Delodajalci ne pričakujejo, da jim bo nekdo samo razložil zapletene pojave. Pričakujejo konkretne akcijske načrte, aktivnosti, ukrepe in postopke, ki bodo v konkretnem delovnem ali tržnem okolju, v dogovorjenem roku, dali merljive rezultate. Nekdo, ki nima izkušenj in vpogleda v konkretne probleme in situacije v delovnem okolju, najbrž ne bo kos tem nalogam. Vsaj v praksi se to dosledno potrjuje,« je prepičan Radovan Kragelj.

Pridobitev akademskega naziva kot usposabljanje za vožnjo avtomobila

»Nekdo lahko brezhibno obvlada teorijo vožnje, čeprav ni nikoli sedel za volanom. Če bo poskusil voziti avto v prometni konici po večjem mestu, bo zagotovo ali oviral promet ali povzročil nesrečo. Da lahko nekdo postane dober voznik, mora prevoziti vsaj 50.000 km. In takrat ugotovi, da nihče v prometu ne vozi tako, kot učijo na teoretičnem tečaju. Ker bi vožnja po teoretičnih pravilih povsem ohromila promet. Z akademskim znanjem in njegovo praktično uporabnostjo je približno tako,« primerja Kragelj.

Kako je cenjeno teoretično znanje?

Teoretično znanje je cenjeno toliko, kolikor ga je nekdo sposoben tudi udejanjiti v praksi. Najbolj je cenjeno uspešno povezovanje teorije in prakse ter sposobnost učinkovitega prilagajanja različnim življenjskim situacijam. Seveda lahko rečemo, da naziv mag. ali dr. v družbi prinese določen ugled in spoštovanje. Vendar pa sam naziv še ne pomeni, da lahko nekdo dobi boljšo zaposlitev ali zasede odgovornejše delovno mesto samo zaradi tega. Veliko pomembnejše je tisto znanje, ki ga je zaposleni/iskalec zaposlitve pridobil z dodatnim izobraževanjem, njegova sposobnost povezovanja teoretičnega znanja s prakso ter doprinos delodajalcu in celotni organizaciji. Šteje torej predvsem sposobnost posameznika, da se čim bolj prilagodi in poglobi v organizacijo ter maksimalno uporabi svoja znanja ter izkušnje. Celostna podoba, znanje, izkušnje ter osebnost vas bodo naredili boljše in uspešnejše ter bistveno zanimivejše za delodajalce.

Najbolj so cenjene delovne izkušnje

»Delodajalci v Sloveniji cenijo predvsem delovne izkušnje, posameznikove osebnostne lastnosti, motiviranost za delo in doseganje cilja,« je prepričan Kragelj. Izobrazba je pomembna, ker nam razširja obzorja. Poleg tega s študijem pridobivamo nova znanja, nove kontakte, nove poglede. »Vendar,« nadaljuje Kragelj, »je moč zaznati razlike pri tujih, mednarodnih projektih, kjer dajejo večji poudarek na delovne izkušnje kot pa zgolj na samo izobrazbo, čeprav za zasedbo vodilnih in vodstvenih delovnih mest tudi v mednarodnih podjetjih zahtevajo kandidate z univerzitetno izobrazbo.

Zaposlite se in pridobite delovne izkušnje, šele nato nadaljujte s podiplomskim študijem

Trend na slovenskem trgu dela in delovne sile je, da delodajalci raje zaposlijo diplomante z višjo ali visokošolsko izobrazbo ter s konkretnimi delovnimi izkušnjami kot pa mlade diplomante z magisterijem ali doktoratom, vendar brez izkušenj. Če se odločite za nadaljevanje študija, Maja Murko, direktorica iskanja in selekcije kadrov pri Agenciji Adecco predlaga, da se najprej zaposlite ter si pridobite delovne izkušnje ter kasneje vpišete podiplomski študij, kjer boste svoje praktično znanje nadgradili z novimi teoretičnimi znanji. »Prav tako bi predlagala, da pri izboru podiplomskega študija in izobraževalne inštitucije razmislite, kaj vam podiplomski študij doprinese. Bolj kot sam formalni naziv izobrazbe so pomembnejši širina in nova znanja, ki jih tekom študija pridobite in jih znate tudi uporabljati. Sam naziv (mag, dr. ...) vam lahko pomaga pri napredovanju bolj v javni upravi, kjer na ta način umetno izboljšujejo napredovanja in plače,« pojasnjuje direktorica podjetja Adecco.